Skip to content

Najina zgodba

 

Zeliščna kmetija Hanuman je nastala leta 2009.

Najino veselje do dela z zelišči sva prej gojila najprej vsak na svoj način – eden bolj z uporabo, drug bolj z izobraževanji. Ko so se najine poti združile je nastala Zeliščna kmetija Hanuman. Vrline najinega zavetnika Hanumana so najin vzor, saj je iskren, sočuten, vedno pripravljen pomagati in neutrudljiv iskalec.

Najdete naju na robu sončne vasi Konjšica, na sotočju potočkov, v objemu gozdov in strmali. Neokrnjen kotiček, ki se sicer nahaja v bližini Litije, uporabljava za gojenje zelišč, pridelavo predvsem lastne zelenjave ter različno preizkušanje predvsem permakulturnih načinov obdelovanja zemlje. Morda na prvi pogled naša Zeliščna kmetija Hanuman deluje bolj divje, ampak pristno, naravno ter brez kakršnih koli kemičnih dodatkov.

Verjameva, da imajo zelišča svojo zavest in nam ponudijo več zdravilnosti in pomoči, če smo do njih spoštljivi, ponižni in iskreni. Trudimo se in na Zeliščni kmetiji Hanuman vsa zelišča nabiramo ročno, jih sušimo naravno, skrbno hranimo preko celega leta in pri tem pazimo na svoje misli in vzdušje. Tako nastajajo različni zeliščni čaji, tinkture, mazila, nekaj zelišč namočimo tudi v olje ipd.

Poleg zdravilnih rastlin in lastnih izkušenj z njimi sva nabirala tudi znanje na različnih zeliščarskih delavnicah in izobraževanjih slovenskih in tujih zeliščarjev. Različne delavnice o zeliščarstvu za mlade in starejše sedaj pripravljava tudi sama.

Zdravilne rastline, tako divje kot gojene, nas spremljajo povsod – v kuhinji, delavnici, na vrtu, na sprehodu, na izletih , izobraževanjih,… – zelišča so naše življenje. In hvaležni smo za to.

Radi berete zgodbe… pod fotografijami je najina bolj obširna zgodba-


Monika in Tomaž Mulej

Zeliščna kmetija Hanuman
Konjšica 20, 1272 Polšnik, Slovenia

GSM1: 041-979-373 (Monika)
GSM2: 051-260-383 (Tomaž)

info@zelisca-hanuman.si
račun št: SI56 0201 0275 8463 753

 

 

 

pravijo, da ljudje radi poslušajo zgodbe…vas zanima kako sem začela z zelišči?
Še v času študija (ki pa ni imel žal nič povezave z zelišči) sem delala v pizzeriji in iskala nova znanja, nove izzive, nekaj kjer se lahko stalno izpopolnjuješ,…no, sprva sem to priložnost videla v tem, da bi poslala barmanka  Ampak vraga, ravno takrat ni bilo tečaja in to celi dve leti ne. Do takrat pa sem imela že počasi dovolj lokalov in žurov…

Odmaknila sem se iz te družbe in začela iskati drugje, v naravi, v hoji po žerjavici, plesom, čutenjem energij , raziskovanjem ekoloških vasi..
In potem mi je dober prijatelj rekel:”daj, poišči kaj s čimer lahko ljudem pomagaš in kar je dobro tudi zate”. In takoj sem čutila, takoj je v meni oživel prej tihi glas. Vedela sem, da me kličejo zelišča, rastline. In všeč mi je bilo, da je to svet, ki ga lahko znova in znova odkrivam, ki nima konca znanja, kjer se lahko stalno izpopolnjuješ…
Pri 23. letih sem začela hoditi na predavanja o zeliščih, obiskovala sem zeliščne kmetije, delavnice, brala knjige, raziskovala o zeliščih kolikor se je le dalo. Sicer to ni bila moja služba, itak sem bila absolventka…

Seveda službo takoj po študiju (še posebej če si želiš delati z zelišči) ni lahko najti. Fabrke – ne hvala (pa ne me narobe razumeti – lahko je v redu tudi tam). Saj sem po prigovarjanju mame enkrat celo šla vprašat v eno tovarno v kraju, če kaj rabijo. In ko so rekli da ne, sem se radostno nasmehnila in si oddahnila in veselo odšla. No, takrat mi je bilo jasno, da tja res nočem.
Pa sem našla delo v vrtnariji….in seveda, sem tam skrbela za zelišča. Tiste cvetoče rastline vsako jutro…bilo je super. In, ko sem prišla domov, sem spet šla na travnike in v gozd in spoznavala in nabirala zelišča. Odraščala in takrat tudi sem še živela na osamljeni hribovski kmetiji, kjer je zelišč v izobilju. In vsa so bila pravzaprav kot stare znanke iz otroštva…
Potem je v vrtnariji prišlo do “ohladitve odnosov” in v želji, da bi ustvarjala prvo oddajo o zeliščih, me je pot peljala na lokalni radio. Postala sem novinarka, res sem rada to delala. A najlepše je bilo to, da sem imela dovolj časa tudi za nabiranje zelišč. In takrat sem tudi registrirala osebno dopolnilno delo. In šla na prvo stojnico  in imela svoj mali zeliščni vrt  In dobila svojo radijsko oddajo “Zeliščni šopek”, ki je gostil različne slovenske zeliščarje. Ja, veliko sem se naučila.

Pa mi je rekel šef na radiju:”Monika, a ti bi se rada enkrat preživljala samo z zelišči, pa kremicami in takimle. Saj veš, da to pa res ne gre.” In moj odgovor je bil po zgledu modreca od katerega knjige berem: “Samo še čas me loči od tega.”
Mnogi me še danes sprašujejo, če se lahko preživljaš s tem. In moj odgovor je, da sem še živa. Seveda se da. Z marsičem se da. Ja, se je treba truditi. Ampak, če to nekaj, kar rad delaš, je v tem tudi veliko veselja, zadovoljstva, osebne izpolnitve. Verjamem, da le tako lahko daš najboljši prispevek tudi drugim.
No, potem sem šla tudi za 2 meseca v Ameriko, seveda spet k enemu izkušenemu zeliščarju Darrelu Martinu v Louisiano. Prišla sem nazaj še bolj odločena, da nadaljujem pot z zelišči, ko se srečava s Tomažem. “A ta je tista, ki dela te čaje. Ja prosim, potem pa mi dajte še enega” je dejal prodajalcu v trgovini, kjer so imeli tudi moje čaje. Bog ljubezni je ustrelil puščico in že leto zatem sva skupaj zastavila na zapuščeni kmetiji novo zgodbo. In to povsem zeliščno zgodbo. No, pa na začetku ni bilo vse tako rožnato ali lahko. Ampak najprej še malo o Tomažu in njegovi zgodbi…

Pri možu Tomažu smo ostali in sicer njegova pot z zelišči je precej drugačna od moje. Začne se namreč pri neprijazni zdravnici in bolečih preiskavah, zaradi katerih se je odločil, da bo vse skušal pozdraviti sam z zelišči. – pa da ne bo pomote – zdravniki sicer opravljajo zelo koristno delo in si zaslužijo vso spoštovanje  meni in hčeri so rešili življenje 
Ampak Tomaž je pač imel takšno izkušnjo, ki mu je pomagala na zeliščno pot. In potem je res vse težave reševal z zelišči – od bolečih kolen do raznih drugih bolečin in težav. To se je zgodilo, ko je bil star dobrih dvajset let. Opravljal je različna dela in vedno rad zahajal v naravo. Nekaj časa je celo službeno pomagal na kmetiji in sanjaril o tem, da bi enkrat tudi sam živel na kmetiji. In ne le to, ampak tudi, da bi enkrat kmetija bila njegova služba in ne bi rabil več hoditi drugam v službo…
Življenje je naneslo, da je prejel dediščino in kupil kmetijo v hribih v okolici Litije. Vedno je iskal prostor z dovolj čiste vode – in našel majhno opuščeno kmetijo ob sotočju dveh potokov, kjer je bil včasih mlin. Sicer strmo, bolj v kotanji, ampak čisto in vode na pretek…

Ja, pa smo pri letu 2009, ko sva začela skupno pot na precej opuščeni kmetiji. 
Ja, začetki so res kar težki. Nisva sploh vedela, kaj naj izdelujeva – bolj čaje, bolj tinkture, kdo sploh bi kupil tinkture, kam sploh prodajat, kje kaj naredit…Prodala sva njegov precej boljši avto in ostala na mojem starem golfu in si tako uredila prostor za predelavo zelišč. Potem smo zaorali več kot 50 let zapuščene njive. Ja, morda se sliši romantično, pa ni bilo preveč. Seveda, rušo smo le obrnili okrog in ko je to vse spet pognalo…ojej… še dobro, da sva nabirala tudi naokrog v naravi, sicer ne bi imela kaj dosti prodajat 
In jeseni 2009, mislim, da prvi vikend v septembru, sva odšla na prvo skupno stojnico – viteške igre na Bogenšperku. Ja, to pa je že bilo malo romantično, ker sva se tam dober mesec prej poročila 🥰

Ko sva začela prodajati svoje izdelke po stojnicah, sva končno tudi nekaj zaslužila. Res sva kar tanko piskala in ko sva videla, da se vendarle da nekaj prodati, sva začela. Skoraj vsak vikend na stojnice…širom Slovenije…na srednjeveške dneve, vaške veselice (uf), kulturne prireditve, sejmi takšni in drugačni, zmrzovanje na novoletnem sejmu v Celju 🤨 in podobno…
Počasi sva izboljšala embalažo, našla stranke, izpopolnila ponudbo…
Pozimi sva malo počila vsaj med tednom, poleti pa med vikendom na stojnicah, med tednom nabiranje in delo na kmetiji.
No, kakšen dan sva vedno vzela tudi za oddih. Vem, da sva enkrat prodajala cel vikend in v ponedeljek sva se zapeljala na Soriško planino nekaj nabirat. In prideva gor, samo sva se spogledala, (bila sva namreč res utrujena) in sva samo šla naprej in čez v Bohinj na kopanje 

Piše se leto 2010-2011.
Še vedno pohajkujeva po Sloveniji in prodajava po stojnicah. Čeprav je to dobra možnost za začetek, saj spoznaš veliko ljudi, vidiš kako delajo drugi rokodelci in tako dobiš ideje za delo naprej…sva vendar globoko hrepenela 😏po tem, da bi bila tega prosta. Da bi nabirala zelišča in delala na kmetiji, ne pa prodajala okoli.
In prva možnost, ki sva jo videla so bile trgovine. Seveda. Sicer je seveda tudi to, da želijo svojo maržo. Ampak ponudila se nama je čudovita priložnost v domačih kotičkih Loške zadruge. Bilo je kar kakšnih 9 kotičkov in vse sva dobro založila. Potem še nekaj drugih trgovin in počasi sva lahko že izpustila kakšen štant. Trgovine so super, ker naročijo večjo količino naenkrat, no, ampak tudi cena za produkte je precej nižja…

Torej 8 in 9 let nazaj sva pridno prodajala po stojnicah, že založila nekaj trgovin…ponudila se nama pa je tudi prilika, da naredimo spletno trgovino. Juhu, Sicer polno dela, ampak tak način trženja nama je bil takoj všeč. Ja super, midva sva doma, delava z zelišči, ljudje naročajo in pošiljamo po pošti. Res sva bila zelo vesela prvih takšnih naročil…
Bila pa je še ena možnost in sicer takrat sva izvajala kar precej izobraževanj – predvsem delavnic, nekaj predavanj…tudi ta način dela nama je bil zelo všeč.
Ampak prišel je čas za druge stvari….le kaj?🥰

ja, v letu 2012 naju je obiskala posebna sreča – rodila se je najina hči. Res sva se veselila, čeprav je to pomenilo, da sva precej opustila delo, s stojnicami sva zaključila 😃juhuhu – končno.
Ostale so nama trgovine in spletna prodaja. Tudi izobraževanja so morala malo počakati.
Pa je kar šlo…

Posel se je razvijal, midva sva pridno raziskovala, delala in vztrajala, rodil se nama je še sin in počasi sedaj že s skupnimi močmi kaj naredimo. Vesela sva in hvaležna, da lahko tako živiva. Najini otroci so vedno z nama, vsak dan imamo sveže pripravljeno ekološko kosilo, zelo veliko smo skupaj, veliko se učiva in ogromno časa preživimo zunaj v naravi. Za naju je to odlična služba.

In največji izziv za naprej? Razvijati nove odlične zeliščne izdelke 🙂 ter pomagati drugim 🙂