Med najstarejšimi zapisi v Indiji spada Ramayana. Gre za starodavni ep z dooolgo zgodbo in osrednjim likom pravičnega kralja Rama.
Ga kaj poznate?
Če skušamo zgodbo karseda strniti bi lahko povedali takole (obstaja tudi zelo veliko različic te zgodbe):
Nekoč je živel kralj Dašarath, ki je imel dve ženi. Sploh druga žena Kaikei mu je bila zelo pri srcu, saj sta se spoznala tako, da mu je v bitki rešila življenje. Tako ji je obljubil, da ji bo v zameno kadarkoli izpolnil dve želji.
Kaikei je rodila sina Bharata. Prva kraljica pa sina Rama in Lakšmana.
Ram je bil najstarejši in vsi so ga imeli zelo zelo radi. Bil je zelo pravičen, pošten in za pravico je bil pripravljen storiti vse. Tudi z brati se je zelo dobro razumel. Oče, kralj Dašarath, ga je imel neizmerno rad in se je odločil, da ga okrona za novega kralja. Vsi so se veselili.
Toda zlobna služkinja je Kaikei prepričala, da je za svoje davno obljubljene želje izbrala naj gre Ram za 12 let v izgnanstvo, njej sin Bharat pa naj postane kralj. Še pred tem je Ram za ženo dobil krasno princeso Sito, polno res lepih vrlin. No, kralj Dasarath je bil povsem iz sebe, vendar Ram je takoj sprejel, da oddide in z njim je šla tudi žena Sita in brat Lakšman. Bharat pa ni želel postati kralj in dogovorili so se, da ga bo le nadomeščal ves ta čas.
Živeli so v preprosto življenj v gozdu. Nato pa je Rama opazila čarovnica Surpanaka in se zaljubila vanj. A Ram je ni želel (dal je prej že zaobljubo, da bo imel le eno ženo) in to je čarovnico tako užalilo, da je napadla lepo Sito. Ram jo je seveda ustavil in ji odsekal nos.
Čarovnica je brž zbežala k svojemu močnemu bratu Ravani, ki je bil najmočnejši zlobnež v tistem času. Vsi so se ga bali in imel je oblast nad celotno zemljo. Čarovnica je imela zvit plan in sicer je Ravani poročala, kako lepa ženska živi v gozdu in da bi morala biti njegova – saj je vendar on najmočnejši in si zasluži najlepše ženske. Ravani je bila ideja takoj všeč.
Z zvitim načrtom je ukradel Sito, Ram in Lakšman pa sta pričela dolgo iskanje. Kmalu dobita pomoč opic, še posebej v pomoč pa jima je bil izjemen Hanuman, sin polbogov, ki je imel veliko moči – lahko je letel, se pomanjšal ali povečal, bil je izredno močan. Hkrati pa je bil Hanuman tudi zelo nagajiv, šaljiv, vendar zvest in preprost.
Hanuman je našel Sito in potem je Ram seveda premagal Ravano. In Sita je prišla nazaj k Ramu, vrnili so se v kraljestvo (minilo je 12 let) in Ram je postal kralj. Da mu je bila zvesta je morala prečkati ogenj in seveda nalogo uspešno opravila.
Vendar se tu zgodba še ne konča. Ko je enkrat vaščan okregal svojo ženo, ki je celo noč ni bilo doma, češ, da je ne bo vzel nazaj – tako kot je Ram vzel Sito, ki je bila odsotna veliko noči…so to poročali kralju. Ram je vedel kaj je prav – da zaščiti kraljestvo in družbene norme, bo svojo ženo Sito je poslal od sebe. Ni pa vedel, da je noseča. Sita se je zatekla k modrecu Valmikiju in tam rodila sinova Lava in Kuša. Otroka sta bila izjemna in predvsem sta se rada učila bojevanja.
Potem pa je res veliko različic konca zgodbe – ena je, da sta otroka ukradla posebnega konja od Rama (nista vedela, da je to njun oče) in ko so ga hoteli nazaj, sta vse vojake premagala. Na koncu je prišel sam Ram pogledat kdo sta ta dva otroka, prišla je tudi Sita, spet so se srečali. Vendar na dvor se je vrnil le Ram s svojima sinovoma.
Pestra zgodba, kajne?
ZAKAJ JE RAVNO HANUMAN NAŠ ZAVETNIK?
Verjameva, da človek ni gospodar narave.
Da smo le del večje celote.
In da je modro imeti ob sebi zaščito, vodstvo, opomnik na pravo smer.
Hanuman nama je s svojimi lastnostmi že dolgo blizu — še preden je kmetija dobila svoje ime.
Predstavlja moč, predanost, pogum in srce, ki deluje za dobro drugih.
Z njim je povezana tudi zgodba o zeliščih – Ko je v bitki med Ramom in demonom Ravano Lakšman hudo ranjen obležal na tleh, je zdravnik povedal, da ga lahko reši le redko zelišče Sanjivani, ki raste visoko v Himalaji — in to še pred zoro. Hanuman se je takoj odpravil na pot. Iskal je sveto rastlino, a je ni mogel prepoznati. Čas je tekel. Zato je storil nekaj izjemnega — dvignil je celo goro in jo prinesel tja, kjer je bila potrebna pomoč.
Tako je bilo najdeno pravo zelišče in Lakšman je preživel.
Ta zgodba naju vedno znova spomni, kaj pomeni resnična predanost.
Ne odnehati. Iskati. Prinesti pomoč, tudi če je pot zahtevna.
In tudi midva se mu priporočava —
naj naju vodi, da za vsakega človeka poiščeva pravo rastlino, pravo podporo, pravo pomoč.
Naj vsaka steklenička, ki nastane na najini kmetiji, nosi tudi to namero. 🌿
